Od kar
pomnim, sem brala vedno in povsod. A minili so dnevi, ko mi med
branjem po ovinkasti cesti ni postalo slabo.
Ker mi v
zadnjem času primanjkuje časa in energije za branje, je knjiga
zopet vedno navzoča v moji torbici. Tako vsak dan na poti na delo in
nazaj domov berem. To je tudi eden od razlogov, zakaj raje uporabljam
javni prevoz kot kolo (le kako naj kolesarim in berem hkrati) in
kupujem velike torbice (le kako naj celi dan tovorim knjigo s seboj).
Zelo rada
opazujem ljudi okoli sebe. Moja sestra pravi, da posameznika
preskeniram s pogledom od glave do peta in spet nazaj ter da je
celotni postopek zelo čuden in opazen. Sama se tega niti ne zavedam
prav dobro.
Tako je zame
sedaj vožnja z avtobusom postala idealen čas za dve meni ljubi
stvari: branje knjig in opazovanje ljudi. Če pomisli, ne moram ne
brez ene ne brez druge. A žal lahko učinkovito počnem le eno
hkrati.
Ko na
avtobusu berem knjigo, se čisto potopim vanjo, pa naj bo zanimiva
ali ne. Okolico za nekaj postaj ne obstaja. Včasih sem zato malo
zmedena in ne vem, katera ulica je odgovorna za to, da me je ponovno
dobro prešejkalo. Prav tako ne opazim, kdo se je usedel poleg mene
(sedenje je zame pogoj za branje na avtobusu). Majhni zanimivi
vsakdanji pripetljaji se tako odpeljejo mimo mene.
In čeprav
so se pred kratkim v avtobusih pojavile nalepke, ki označujejo
prostor rezerviran za nas bralce, je ravno tisti sedež vedno
zaseden. Ali res obstaja kdo, ki bi šel z knjigo v roki do
sopotnika, ga pocukal za slušalke ter pokazal na svojo knjigo?
Na koncu se
mi zdi, da sem na avtobusu manj vpadljiva, če bulim v ljudi, kot pa
da glavo tiščim med platnice. Še posebej, če je na platnicah
upodobljena podoba, ki namiguje na slabo kvaliteto čtiva, čeprav
mogoče temu ni tako A knjigi se ne moram odreči, opazovanje pa bom
raje prihranila za deževne dni, ko so avtobusi še posebej polni in
se človek še premakniti ne mora, kaj šele da bi bral.
Ne bom pa
pozabila trenutka, ko sem se nekaj tednov nazaj usedla na sedež
čisto na koncu avtobusa poleg osnovnošolca, ki ni dvignil pogleda
iz knjige, in tudi sama odprla knjigo. Pa sva že bila dva.
Vsem želim
prijetno branje na avtobusu.
Pina
