Poišči buklo

torek, 15. november 2016

Michal Viewegh: Učna ura ustvarjalnega pisanja

Ljubljana je bila leta 2010 svetovna prestolnica knjige. Ob tej priložnosti je v Študentski založbi izšlo nekaj knjig. Ta je ena izmed njih.




Avtor: Michal Viewegh
Naslov: Učna ura ustvarjalnega pisanja
Prevajalec: Anjuša Belehar, Jernej Juren
Leto izdaje: 2010 (2005)
Založba: Študentska založba
Št. strani: 83
ISBN: 978-961-242-280-6
Žant: Novela









Pisatelj Oskar v okviru seminarja ustvarjalnega pisanja sledi zgodbam petih učencev. Med tem osvetli svoje nazore o pisateljih, pisanju, odnosu do bralca in kritikih.

V kratkih osemintridesetih straneh se nam odpira marsikaj. Predzgodba, ki tvori okvir pripovedi,govori o tem, kako avtor izbere svoj navdih za zgodbo, ki jo imamo pred seboj in predstavi like avtorja, kritika in njegovo ljubico ter publicista. Ta del zgodbe, ki je napisan v drugem fondu, se prepleta preko celotne zgodbe. Potem je tu zgodba seminarja ustvarjalnega pisanja, ki zajema obdobje enega semestra, v katerem spoznamo osebne zgodbe nekaterih tečajnikov. Vse zgodbe se prepletajo med seboj na tak način, da včasih nisem vedela, koliko časa je že minilo. Pripovedovalec ni le avtor. Slišimo tudi glasove udeležencev seminarja in tako dobimo vpogled v njihovo čustvovanje in preteklost.

Že v epilogu avtor pove, da bo njegovo naslednje delo natančen popis dogajanja na seminarju. Tako svojo umetnost označi kot popis resnične stvarnosti. Kasneje doda, da mora biti literatura resnica iz tvojega življenja, ki pa jo napišeš na zanimiv način in se osredotočiš na podrobnosti, jih pretirano opišeš in malo prilagodiš. Pisanje je dobro, ko v bralcu vzbuja emocije. Avtor še doda, da tudi novinarji popisujejo resnično življenje, a so pri tem nepopolni in neverodostojni, saj ne povedo vsega. Nekateri imajo pisateljsko žilico, spet drugi ne. V tem vidim že stoletja dolgo prisotno mišljenje, da je ustvarjalnost dana od Boga ter da je umetnost le popis realnosti.

Celotna zgodba pa je okvir v katerem avtor razkriva svoje nazore o kreativnem pisanju, odnosu avtorja in bralca, poklicu literarnega kritika, itd. Pri tem se mnogokrat poslužuje citatov drugih znanih avtorjev, kot so S. King in C. Dickens. Zanimiva mi je zdela oznaka učiteljskega poklica kot „možnosti samovoljne manipulacije z ljudmi“.

Tu je nekaj citatov, ki sem si jih med branjem označila:
  • Pisanje je borba za bralčevo pozornost. Prve strani predstavljajo ključni dvoboj, ki ga moramo dobiti.
  • Branje je trenutek oddiha od človeškega boja. (Daniel Pennac)
  • Beremo, ker hočemo vedeti, kako se z življenjem bojujejo drugi.
  • Literatura je intimnost, ki nam manjka v življenju.
  • Zaključki knjig so umetni. Vsaka človeška zgodba se konča šele s smrtjo.

Med branjem me je vleklo na dva konce. Včasih sem se počutila, kot da berem čtivo za šolo in med branjem ne smem spregledati nobene nianse, simbola ali manifestne izjave. Spet drugič me je zanimala le osebna zgodba junakov. Ne vem, kaj naj si mislim. Od kar sem prebrala to delo se v mislih po malem vračam k njem, a se pri tem počutim kot šolarka, ki ni brala dovolj pozorno in se spregledala sporočilo, ki bi ga mogla dojeti. Zdi se mi, da sem se med branjem preveč osredotočala na manifestarni del zgodbe in premalo na medosebne odnose in zgodbe posameznikov. Morda se je to zgodilo zato, ker je delo tako kratko in imam občutek, da za sočustvovanje z junaki in vpogled v njihovo življenje potrebujem malo več napisanega.

Delo je po mojem mnenju lahko zanimivo za tiste, ki radi kaj preberete o samem procesu pisanja in vlogi avtorja. Ter tudi za tiste, ki vsa zanimajo medčloveški odnosi. 83 strani pa tudi ni preveč, da se bi predolgo zadržali pri nečem, kar vas ne zanima.

Če se odločite knjigo prijeti v roke, bi me zelo zanimalo, kaj ste odnesli od nje. Morda sem pa res nekaj pomembnega spregledala.

Prijetno branje,
Pina

Ni komentarjev:

Objavite komentar